Kako smo nekdaj miklavževali

blog: razmišljanja / o življenju, avtor: vid 

V moji družini, v kateri nas je bilo pet otrok, smo praznovali vse praznike, ker smo tedaj dobili razne dobrote: rojstne dneve, god, božič, celo pusta. Najbolj skrivnosten pa je bil Miklavž, ki je bil tudi najbolj darežljiv. Čez dan smo napisali pismo, v katerem smo ga prosili za darove, v glavnem za slaščice. Pismo smo položili v krožnik in tega pod posteljo.

V svojih pismih sem sporočal to, kar sem si želel, največkrat čokolado, pomaranče in krancelj suhih fig. Enkrat sem zaprosil tudi za lesenega konja, a ga nisem dobil. Mati je dejala, da ga je Miklavž najbrž pozabil. Ker še nisem znal pisati, sem narekoval svoje želje sestri Alenki. »Dragi Miklavž, prinesi mi čokolado, ki jo imam zelo rad in mi jo starši nočejo kupiti. Prosim te tudi za orehe, ker z njimi otroci balinamo. Jaz sem zmerom najboljši. Priden bom in bom ubogal mamo in očeta.«

Ponoči nas je obiskal Miklavž z darovi: čokoladami, bonboni, sadjem (zlasti suhimi figami in rožiči) ter orehi, včasih pozlačenimi z zlato peno, da smo jih obešali na božično drevo. Dosti več pa nismo dobili. Najmanj smo bili veseli šolskih zvezkov in knjig, ker bi nam bi jih morali kupiti starši.V nekaterih družinah so otroci nastavljali nogavico, da jo je svetnik napolnil z dobrotami. Zjutraj smo takoj pogledali pod posteljo in si razkazovali darove. Večkrat sem sklenil, da ne bom zaspal in bom buden pričakal Miklavža. A mi ni uspelo. Veke so postajale težke kot svinec in hitro sem se pogreznil v sen. Enkrat pa sem Miklavža videl v sanjah. Z dolgo belo brado in svetniško kapo se je sklanjal nad menoj in mi mrmral: »To je zate, to je zate, ker si priden.« Toda nobeden od moje družine ni verjel, da bi me Miklavž zares obiskal. »Zakaj pa ni mene, če je bil že tukaj?« se je spraševal brat Smiljan in rekel, da lažem. Zato sem zajokal in trdil svoje naprej. »Obiskal me je, jaz vem, da me je obiskal. Rekel je tudi, da Smiljan ni priden,« sem se še zlagal.

Nekaj dni pred obdarovanjem smo praznovali Miklavža v kulturnem domu v Šentvidu, kjer smo stanovali. Na oder so se povzpeli Miklavž, angeli in hudiči. Miklavž je držal v rokah zlato palico z vibasto konico. Angeli so imeli na hrbtu velika bela krila in enkrat se mi je zazdelo, da je med njimi tudi deklica Majda iz sosednje vasi. Hudiči so renčali kot jezni psi in mi smo vsakokrat vztrepetali. Bili so črni kot sajasta posoda, eden pa je bil rdeč. To je bil njihov poglavar Satan, ki je po odru najbolj besnel.

Miklavž je klical otroke po imenu in jim izročal darila, kakšno čokoladko, vrečko z bonboni ali kaj podobnega. Vsakogar je tudi nekaj vprašal in on je moral odgovoriti. Ko je poklical mene, sem trepetajoč vstal in odšel na oder. Miklavž mi je pomolil palico pod nos in ukazal: »Poljubi palico!« Ubogljivo sem jo poljubil. Dal mi je tablico čokolade in vrečko pomaranč, odnesel sem ju na svoj stol zraven očeta in matere.

Nekateri starejši mladinci niso hoteli odgovarjati ali ubogati ukaze, smejali so se svetniku v obraz in neko dekle mu je celo pokazalo jezik. Tedaj so se zagnali mednje hudiči in jih vrgli skozi luknjo v podu. Kasneje sem jih videl v zadnji vrsti, nekateri so imeli v rokah celo darila in sem se čudil, kako da niso ostali v peklu.

Nekega večera sem videl pred kulturnim domom Miklaža, ki si je snel masko in brado. Zagledal sem učitelja Vončino. Prestrašil sem se ga in stekel za starši. Povedal sem, da sem videl, kako se je Miklavž spremenil v učitelja Vončino. Brat se mi je smejal, oče pa je resno dejal: »Veš, Videk, sveti Miklavž mora v eni noči obiskati na tisoče otrok. To pa ni mogoče. Zato mu pomagajo nekateri pobožni možje in si nadenejo njegovo obleko. V Šentvidu je zaprosil gospoda Vončino. To je skoraj toliko, kot da bi nas obiskal pravi Miklavž.

Kasneje sem zvedel, da so bili starši v Šentvidu zmenjeni, da otrokom nakupijo darila in jih izročijo Miklavžu, pravzaprav lažnemu Miklavžu. Darila za nas je kupil zdravnik Justin, moji starši pa Justinovim otrokom. Pametna domislica za varanje otrok.

V šoli smo si pripovedovali, kaj smo dobili. Marjan je trdil, da je dobil šibe in korobače za bližnji tepežni dan. Z njimi smo fantje bičali dekleta po zadnji plati, da so cvilila od jeze. Nisem mu verjel, da bi bil svetnik tako žleht. Na začetku prvega razreda sem še veroval vanj, kasneje pa sem se norčeval iz manjših otrok v vrtcu, ki so z zamaknjenimi očmi gledali na oder in trepetali pred hudiči.

Šele v prvem razredu osnovne šole sem zvedel, da Miklavž ne obstaja. Prijatelj Marjan mi je dejal: »To so babje čenče. Miklavža so si izmislili odrasli, da jim mi otroci ne bi nagajali.« Rekel sem: »A zato so oblekli Vončino v Miklavža?« Marjan se je zasmejal in odgovoril: »V Miklavža pametni ljudje ne verjamemo.«

Vendar mi je bilo zelo hudo. Doma pa nisem rekel ničesar. Ko sem šel spal, sem zaril glavo v odejo in potočil nekaj solz. Zavedel sem se, da svet sestoji iz prevar. Kljub temu smo bili veseli daril in srečni, najbrž bolj kot današnji otroci, ki dobivajo električne vlakce, avtomobilčke in ladjice, bonbonov pa sploh ne marajo, Že takrat pa sem opazil, da Miklavž ni pravičen, ker je sošolki Marjanci, ki je bila hči tovarnarja Sete, prinesel bicikel, sinu šolskega sluge Samotu pa le dva jabolka. Pa še ta črviva. Čeprav me je svetnik razočaral, nisem mislil na to in mu še naprej pošiljal pisma. Oče me je potolažil: »Miklavž že ve, kaj je prav in kaj ne.«

Ko se danes spominjam tistih dni, mi je žal, da Miklavža ni več. Prosil bi ga za nov računalnik, ker se mi ta pogosto kvari. Prosil bi ga tudi za steklenico vina, ki mi ga je zdravnik prepovedal. Moja pokojnina pa je majhna.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

blažkaa  

kuha že od: 8.5.2007

Št. objav: 775

Objavljeno 30.11.2011 ob 8:12

Kar predstavljala sem si tistega sramežljivega in hkrati navihanega dečka skozi celoten vaš zapis. Milo se mi je storilo.

Lepe prihajajoče praznike vam želim.

zeta  

kuha že od: 21.5.2009

Št. objav: 1353

Objavljeno 1.12.2011 ob 18:11

Kako lepo se je spominjat nazaj. Tudi pri nas je Miklavž skrivnostno prinašal darila, navadno sva s sestro dobili nove hlače, pa bluzice, pa šivilja, ki je šivala za Miklavža naju je s sestro vedno prosila, če lahko nama vzame mero, ker šiva ravno za podobni dekleti kot sva medve.

Pa barvice, zvezek, orehi, suho sadje, jabolka sva dobili v nastavljeni skledi in vse to sadje je tako zelo dišalo po Miklavžu. In zvečer sva morali v posteljo, mama in vedno je sodeloval tudi oče, pa sta šla v kuhinjo in spekla vsaki čudovitega Miklavža iz kvašenega testa. Ni bil samo lep tudi zelo zelo dober je bil. Tako toplo je bilo tedaj, škoda, da se je malo porazgubila tista pristna sreča, ki smo jo občutili vsi, starša in obe s sestro.

_tmickena_  

kuha že od: 20.6.2006

Št. objav: 293

Objavljeno 3.12.2011 ob 15:56

Super! ;)

tulka  

kuha že od: 9.8.2008

Št. objav: 2958

Objavljeno 5.12.2011 ob 20:04

Vid... saj Miklavž je še!

frina  

kuha že od: 8.5.2005

Št. objav: 3441

Objavljeno 5.12.2011 ob 22:18

Sama mislim, da je otroštva konec tisti trenutek, ko se zaveš, da ni ne Miklavža, ne Božička in ne Dedka Mraza. In da je vse, kar dobiš, odvisno od denarja, ki ga imajo starši.

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7416

Objavljeno 6.12.2011 ob 11:17

Tudi jaz sem uživala v vašem pisanju. Te dni se tudi starejši spominjamo svoje mladosti, ko so bila darilca skromna, ampak težko pričakovana.

silvija65  

kuha že od: 30.1.2011

Št. objav: 50

Objavljeno 6.12.2011 ob 20:03

So pa vseeno lepi spomini na otroštvo, pa tudi sedaj mi je milo, če mi otroci kaj podarijo za Božička, ali ne?

Pri nas je Miklavž s parklini prišel zvečer, ko je bila tema, vsi otroci, skupaj z bratranci in sestričnami, smo sedeli za mizo v kuhinji pri babici in se bali parklinov, z verigami so tako ružili (rogljali), da nam je srce tako zabijalo, da nismo upali niti dihati. Zmoliti smo morali molitev in potem dobili par cukrov, pa so šli. Ampak so še vedno rožljali pod oknom in po cesti, tako da dolgo nisem mogla zaspati. Ampak, ko se spomnim nazaj so spomini zelo lepi, sedaj pa tega v naši vasi več ni.

frina  

kuha že od: 8.5.2005

Št. objav: 3441

Objavljeno 31.12.2015 ob 21:50

Kot otrok nikoli nisem videla v živo niti Miklavža in niti parkljev. Ko sem že prenehala verjeti v čarobnega moža, je včasih nekaj starejši sosed žnaril okrog hiše z verigami. Nikoli ga nisem videla, vedela pa sem, kdo je.

Pred enim letom sem doživela prvo srečanje. Pobje v skladišču so se dobro pripravili. Ko sem zagledala parklja, sem se pričela potiti, tresla sem se kot šiba na vodi in me je bila groza. Nekaj bejb je cvililo od groze, ko so ga videle. In sem jih dobro razumela.

Mi je pa srečanje s parkljem pokvarilo dan in sem bila cel dan močno vznemirjena, čeprav sem že tako, nekaj mesecev pred vpoklicem v pokoj.

Zvečer je pozvonilo na vratih. Miklavž in parkelj. Nekdanja soseda sta šla strašit vnuke.

Prepričana sem, da otrok ne bi smeli strašiti.

Kadar srečam v kantini mladca, ki je v resnici prav prijazen in čeden dečko, me je ob pogledu nanj vedno groza. Pravzaprav me je strah.

Kako naj ne bi bilo strah otrok.

Naj zaključim. Videl sem, da moja žena uporablja isti ovojni papir kot Božiček. Zdaj ne verjamem več v ženo.

babka1951  

kuha že od: 22.8.2012

Št. objav: 6783

Objavljeno 25.11.2016 ob 22:03

Vedno znova, ko preberem tole, mi postane tako toplo, hkrati pa me stisne pri srcu, ker so danes tako drugačni časi. Zamislim si dve predstavi: Otroke, ki imajo bogate starše, kateri več ne vejo kaj bi jim sploh še kupili, ker imajo že vse, a ti starši časa za svoje otroke nimajo nikoli. In vidim starše, poznam jih veliko........ki jim ne morejo nič kupiti, čeprav bi jim strašno radi kaj dali, so ljubeči, topli, polni miline, pa vendar tako žalostnih oči......... In stiska me pri srcu tudi, ko hodim v naš dom starejših, tam starši dneve in dneve čakajo na svoje bližnje, a njih ni in ni........morda bo tem staršem toplo vsaj med prazniki, morda takrat prihrumijo, morda......

johana  

kuha že od: 5.3.2014

Št. objav: 10487

Objavljeno 3.12.2016 ob 17:14

Žalosten

Babka, tako lepo si to zapisala, se v celoti strinjam s tabo.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 14037

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
Kaj danes za zajtrkŠpelais
MOJ vrtjohana
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti