Kulinarika.net - blog: Navigare necesse est - Zadnji dan

Navigare necesse est - Zadnji dan

blog: potovanja / Evropa, avtor: Davor 

Kaj hočemo, vsega je enkrat konec

Pučišća nam je tako všeč, da se zjutraj nikakor ne moremo odtrgati od nje.

Tudi turistični obisk Omiša bo moral počakati, za jadranje pa itak slabo kaže - vetra bo morda kaj šele popoldan, mi pa želimo biti ob šestih že v matični marini, saj smo ob sedmih dogovorjeni za večerjo pri našem prijatelju v Trogirju.

Po zajtrju končno izplujemo in se obrnemo proti slikovitemu Omišu, žal na motor. Voda je gladka kot olje, niti sapice nikjer (v moji družbi smo za take razmere skovači izraz olujna bonaca, se pravi "viharno brezvetrje"). Omiš je zaradi izliva reke Cetine oziroma njenih naplavin zelo neugoden za pristajanje in zelo verjetno ne bomo našli priložnosti za privez v lučici. Sicer se poskušamo nasloniti na glavo pomola, ampak smo enostavno predolgi in bi ovirali prost izhod dvema turističnima ladjama. zato ni druge, kot da gremo na sredo zaliva, poiščemo varno globino in spustimo sidro. Ekipa se odpravi s čolničkom na obalo, jaz pa s še enim članom posadke ostanem na dežurstvu. 

Žrtev ni prevelika, saj Omiš poznam precej dobro, tudi Cetino sem že preraftal, vsi drugi pa so tu prvič. Dolgčas ni na jadrnici nikoli, za nameček pa nam sidro še popusti in jadrnico počasi odnaša proti plitvinam. Na srečo nisem sam in v dvoje se brez večjih težav presidrava na drugo mesto. Najbolj zoprno je edini globinski alarm, saj je nastavljen na tri metre (nastavitev na 2m bi bila čisto dovolj, saj gazimo samo 1.85 metra; res pa je, da je za manj previdne posadke smilno imeti nekaj več rezerve) in ves tečno piska. 

Zraven nas se zasidra turistična ladja, ki smo jo srečali že pri Korčuli in je polna neke maturantske mladine.

Naši turisti se vrnejo, malo se odmaknemo bolj na odprto, pripravimo malico (ostanki od včerajšnje večerje ter nekaj dodatkov), se borimo proti dehidraciji in željno pričakujemo veter. Zaman, vetra od nikoder inmoramo vžgati motor ter se počasi usmeriti proti rtu Marjana za Splitom. Danes bomo porabili več nafte kot v celem tednu skupaj in ladijski financminister že pisano gleda.

Po tradiciji po izplutju prvi dan - takoj ko pospravimo bokobrane in privezne vrvi - podarimo nekaj kapljic bacardija bogovom morja in vetrov ter se jim prepustimo v varstvo. Izplačalo se je; dvigne se rahel maestralček in zadnji dve uri čisto počasi jadramo proti cilju (sicer v dveh cik-cakih.ampak glavno da gre!). Na rtu Marjana ob vhodu v Kaštelanski zaliv je zgradba Inštituta za oceanografijo in ribištvo s spletno kamero. Ker rob pomola obplujemo tesno zgolj z nekaj metri razdalje, smo na spletu dobro vidni in se v realnem času gledamo na tablici. Žal se lastnik prepozno spomni, kako se naredi shrani posnetek (print screen), vendar je hitro pri roki fotoaparat in slika bo ohranjena iz druge roke (če uspe).

Naša agencija ima v servisnem delu marine svojo prenosno črpalko za gorivo in napotimo se še tja, da napolnimo rezervoarje do vrha, Pred vhodom v ta del je črpalko postavila še neka druga agencija z očitno bistveno večjim številom jadrnic in v vrsti jih čaka kakih 12. Mi gremo mimo njih do naše in pogledi čakajočih posadk so razumljivo zelo namrščeni. Nikjer namreč ni ustreznih oznak in večina jih je prepričanih, da se nesramno štulimo mimo vrste. Tu bo potrebno nekaj urediti, sicer bo ob gnečah prihajalo do hude krvi.

 

Tako, ura je šest in privezano smo na v marini, ladja urejena in mi v avtih na poti do Tončija v Trogir. Otem kdaj drugič (mmmm), ob polnoči pa smo že nazaj.

 

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 4020

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
Kaj danes za zajtrkgligor
MOJ vrtjohana
malo za hecpikec85
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti