Turčija in Bolgarija za poskušnjo - 1. del

blog: potovanja / Evropa, avtor: elaphus 

Utrinki s potepanja

Ko je drugi sopotnik nekoč, pred kakim letom dni, omenil, da bi šli lahko malo učko vržt v Turčijo in v Bolgarijo, so mi šli lasje pokonci. On ima namreč ogromno nagnjenje do bolj čudaških tur, ki jih najraje opravlja z avtom. To ne bi bilo sicer nič preveč pretresljivega, saj smo trije šoferji, ampak prvi sopotnik ne zaupa volana nikomur, potem pa stoka, da je zmatran. In cestam v Bolgariji nasploh nisem prav nič zaupala, ker so mi še one v Albaniji in Romuniji ostale v slabem spominu.

Ampak drugi sopotnik ima neverjeten diplomatski dar (on to sicer tako imenuje, jaz sem za to iznašla čisto drugo ime, ampak ne bi zdajle o tem), na plan je privlekel celo znance, ki so takšno pot že opravili in so rekli, da je prav zanimivo in ceste so za preživet. Je pa vseeno bolje, če po njih vozimo podnevi. Se luknje vidijo in se jim da izognit. No ja, vseeno sem upala, da se bo mučenju musculus gluteus maximus dalo izogniti, ampak dnevi so bežali in izgovorov nismo našli (v teh dneh resno premišljujem, če sva jih s prvim sopotnikom sploh hotela najti).

In tako so prišli prvomajski prazniki, v avtu lepo nabasan kovček in naša odiseja (no, ja, precej pretiravam) se je lahko začela:

dan - sobota, 27. 4. 2013 - skoraj središče Slovenije - Niš : osemurne vožnje do Niša ne bi popisovala, ker se na njej ni zgodilo nič omembe vrednega, razen tega, da je bila na Bregani kolona, dolga (verjetno) za debelo uro čakanja. Torej smo sklenili, da gremo pofirbcat v Slovensko vas, ki nas pa ni izneverila - v vrsti je stalo natanko pet avtov in tik-tak smo bili onstran šengena (ja, ja, vse mi je znano - fonetično pisanje, velike začetnice....). In potem veselo do Niša, iskanje hotelčka, ki se je izkazal za pravi dobitek na lotu (kakor v nadaljevanju skoraj vsi hoteli, na katere smo nabasali, ampak o tem pozneje) in sprehod po niški trdnjavi in večerja v Hamamu. Ki se nam je zataknila v grlu - cene so šle od zadnjega obiska pošteno gor, da pa so obdržali neko ravnotežje, je šla kvaliteta hrane dol. In potem sem žvečila nekakšne mesne marshmallowe in otožno mislila na sočne, ravno prav pečene čevapčiče, ki sem jih bila na istem mestu deležna pred tremi leti.

Ampak oba sopotnika nista bila ravno navdušena nad mojim potapljanjem v semtertjametalno razpoloženje in sta odločno izjavila, da se bo treba spravit gledat pod kožo, ker bo jutri verjetno naporen dan. Rečeno – storjeno – ker se tudi ta dan nisem valjala v travi pod hruško, sem menda spala, še predno se mi je glava dotaknila blazine.

dan – nedelja, 28. 4. 2013 – Niš – Istanbul: zjutraj je padla odločitev, da najprej poiščemo zajtrk, potem pa veselo pot pod kolesa. Ker sem se medlo spominjala, da sem včeraj nekje na poti videla reklamo za mekike, sem svoja dva sopotnika usmerila tja. In smo jih našli – mekike, namreč. Reklama je sicer obetala »mekike od pola metre«, ampak, ker nisem ravno mahnjena na dolžino, bi mi tudi dvajsetcentimetrske zadostovale. Ker jih pa niso imeli, smo pač polmetrske pretrgali na pol – tako se jih je lažje jedlo. Bile so več kot dobre, skupaj z jogurtom pa odlične. Med intenzivnim žvečenjem oz. med enim in drugim zalogajem je drugi sopotnik pohlevno pripomnil, da smo pravzaprav tako blizu čele-kule, da ne bi bilo napačno, če bi šli »učko vržt nanjo«. Sploh se ob prvem maju naravnost spodobi iti pogledat nekaj takega. Sicer nisem vrtala vanj, kaj imajo skupnega Turki, udeleženci prvega srbskega upora in prvi maj, ker verjetno ne bi našel nekega pametnega odgovora. Ampak, ko je prvi sopotnik izjavil, da je to dobra ideja, smo zbasali vase preostal jogurt in se zapeljali tiste dva km do čele-kule. Če kdo slučajno še ni slišal zanjo, je tule povezava: http://hr.wikipedia.org/wiki/%C4%86ele-kula

Dodala bi le še to, da je vodička povedala, da je v stolpu ostalo vzidanih še 58 lobanj, mnoge med njimi so sorodniki žrtev na skrivaj pobrali iz nje prva leta po postavitvi, da so jih lahko pokopali. Ko so forenziki merili in pregledovali lobanje, so ugotovili, da obstaja velika verjetnost, da sta dve izmed njih ženski – ena naj bi bila na sliki tista čisto desno spodaj. Obstaja pa še ena lobanja, ki pa ni bila zazidana skupaj z drugimi, ampak položena na vrh stolpa. Ta lobanja je razstavljena v posebni stekleni omarici. Domneva se, da naj bi pripadala Sinđeliću in obstaja legenda oz. govorice, da naj bi imela neke čudne lastnosti. Namreč, ni potemnela, kot se zgodi z mnogimi kostmi, od nje pa naj bi se širil tudi prijeten vonj po timijanu. Ne bom nič komentirala, ker lahko domnevam, da vodstvo muzeja poskrbi za timijanov duh, lahko pa prisežem, da sem ga res zaduhala. Ali pa je bila na delu samo moja trapasta domišljija – ki je povzročila, da sem slišala hrušč in trušč orožja in videla dolge dekliške lase, ki so vihrali okrog stolpa. Pa pustimo to – prvi sopotnik me je dregnil v ramo in z izjavo:«A spet sanjariš? Malo se nam že mudi,« napotil proti avtu.

Do bolgarske meje je dobra ura in pol vožnje, srbsko-bolgarska meja je normalna meja, kjer ti pogledajo osebno izkaznico in ti zaželijo srečno pot. Ko voziš po bolgarskih cestah, razumeš, zakaj. Sicer ne smem pretiravati, ceste niso tako zelo obupne, kot sem mislila, da bodo, ampak so pa v precej daljni žlahti z avtocestami – čeprav zanje zahtevajo »vinetko«. Ampak je vseeno težko razumeti, zakaj moraš plačevati, da se lahko voziš po patchworku iz asfalta. Verjetno zato, ker je pokrpan. Na »pravih« bolgarskih avtocestah se da voziti sto km/h, celo 120 (dovoljeno je 140), ampak to samo v primeru, da se vam avto ne smili. No, nam se je, pa smo raje vozili previdno in po pameti – ne bom nič rekla, kaj to pomeni.

Ker smo tako pametni, da nam kar škodi, seveda nismo prej prebrali opise poti ljudi, ki so že potovali v to smer. Če bi jih, bi jo skozi Sofijo udarili naravnost in ne po obvoznici, ki se vleče kot kurja čreva. Smo pa to napako popravili ob vračanju. Ampak o tem malo pozneje.

Bolgarsko-turška meja ni bila nič posebnega – pokazali smo potne liste in spustili so nas v osmansko kraljestvo. Tu smo vozili po solidnih, lahko rečem, zelo lepih in gladkih avtocestah. Prometa ni bilo kaj prida, to pa se je pošteno spremenilo, ko smo prispeli v bližino Istanbula. Naša Micka je pridno in pošteno kazala smer in ravnali smo se po njej, tako, da kakih večjih težav ni bilo. Kar naenkrat pa je radio, ki je iz sebe bruhal Slakove melodije, za trenutek utihnil, nato pa se je iz njega oglasilo zateglo klicanje muezina. Nekaj časa smo poslušali, potem pa je ta hec postal nekako dolgočasen in pritisnila sem i, da bi ponovno obudila Slaka k prepevanju. Pa ni nič pomagalo – turška molitev je še vedno donela iz zvočnikov. Pritiskali smo na vse mogoče gumbe, celo na onega za izklop – verjeli ali ne, nič ni pomagalo – radio je trdovratno vabil k molitvi in tudi molil v turščini. Kaj nam je drugega preostalo, kot da smo ga utišali z gumbom za nastavitev glasnosti. No, čez nekako dvajset minut se je mujezin upehal in Slak je spet prišel do veljave.

Takrat nekako pa nam je Micka že sporočila, da imamo do hotela le še tri minute – no, kdor pozna promet v Istanbulu, lahko razume, zakaj so se tiste tri minute raztegnile na dvajset. Ampak hotelček smo našli, kar je glavno. In, kar je še bolje – pred hotelom je bilo pravo pravcato javno parkirišče, napol prazno. Ko smo izračunali, da nas bo parkiranje v treh dneh stalo največ dvajset evrov, smo avto urno zapeljali preko rampe. In bili veseli, da smo rešeni velike skrbi. V opisu hotela namreč parkirišče ni bilo omenjeno niti z besedo.

Pred vrati je ležala v klopčič zvita mlada mucica, kar je neizmerno razveselilo drugega sopotnika. On je namreč nepoboljšljiv ljubitelj mačk. Ni si mogel kaj, da je ne bi pogladil po tigrastem kožuščku. Pojasnil je, da se bo v domovini lahko hvalil, da je božal turško mačko. Ne vem sicer, kaj je pri tem imel v mislih, ampak ok, bomo preživeli.

Sprejem na recepciji je bil prijazen in gostoljuben, sobica sicer zelo majhna, ampak čista in postelje take, kot morajo biti – trde. Sicer smo bili utrujeni, ampak po želodcih nam je prav neusmiljeno ropotalo in tako smo se odpravili na lov za hrano.

Ugotovili smo, da ima hotel posrečeno lego – do najznamenitejših turističnih točk je bilo slabe pol ure hoda, tramvaj tik pred hotelom, hotel sam pa je stal v mirni četrti, neobljudeni s turisti. Kmalu sem ugotovila, da sem med redkimi ženskami na ulici, zagotovo pa edina z nepokrito glavo. V začetku sem se malce nelagodno počutila, ampak sem kmalu ugotovila, da me nihče ne gleda, da za nikogar nisem nedobrodošla atrakcija in tako sem začela uživati v iskanju primernega kraja hranjenja. Bilo je veliko majhnih restavracij ali, bolje rečeno, javnih menz – te so imele na ulico obrnjeno okno, za katerim so bili razstavljeni pladnji s hrano. Na slepo srečo smo pristali v eni in izbrali pač tisto, kar nam je bilo na oko simpatično. Najprej sem izbrala nekaj rjavega, kar je bilo podobno majhnim gobicam v omaki, pa mi je mladi prodajalec v polomljeni angleščini (sicer se mi je zdela turška angleščina grozna – komaj kaj sem razumela. Verjetno je napaka pri meni – tudi Angleže v Londonu sem zelo težko razumela ) razložil, da mi verjetno ne bo všeč – nekako sem razumela, da so bile to ovčje ledvice z ovčjim salom. Torej sem izbrala nekaj, kar je bilo po prodajalčevih besedah »čikin« - in bilo je dobro za vse prste oblizat. Pili smo seveda čaj – v življenju nisem spila toliko čaja kot tiste tri dni v Istanbulu – Turki pijejo čaj kjerkoli in kadarkoli – iz majhnih kozarčkov na rdečih in modrih krožničkih. Imajo tudi posebej izoblikovane pladnje, na katerih nosijo čaj iz čajnic v trgovinice ali pač kamorkoli.

Po obroku, ki nam kljub relativno pozni uri (glede na naš poletni čas, imajo Turki še eno uro pribitka oz. primanjkljaja)ni otežil želodca, smo padli v posteljo in gledali pod kožo natanko do štirih zjutraj, ko nas je iz sladkega spanca vrgel mujezinov glas z bližnjega minareta, dodobra okrepljen s pomočjo zvočnika. Ta hec ni trajal dolgo in po nekako desetih minutah smo spet pomirjeni utonili v spanec.

dan – ponedeljek, 29. 4. 2013 – drugi sopotnik nas je vrgel pokonci ob sedmih, rekoč, da je v Istambulu ogromno predelov, ki jih moramo pogledati in da spimo lahko doma. Ta argument je bil dovolj močan, da naju je s prvim sopotnikom ne sicer ravno izstrelilo iz postelje, sva se pa precej hitro skobacala v navpičen položaj. Zajtrk v hotelu sicer ni bil oh in ah, ampak bil je soliden, dober in nasitil nas je. Kaj bi hoteli še več? Imeli so celo eno vrsto salame – ker je bila sumljive ciklamne barve, je nisem jedla, prvi sopotnik pa je rekel, da ji v bistvu nič ne fali, če je ne gledaš, ko jo daš v usta.

In potem smer – Modra mošeja. In Hagija Sofija (Ayasofya po turško - http://sl.wikipedia.org/wiki/Hagija_Sofija), seveda. Pa smo delali račun brez krčmarja. Sveta modrost je muzej in kot taka je bila v ponedeljek zaprta. Modra kot verski objekt je bila odprta in smo si jo šli ogledat. Kako sem pozabila v avtu ruto, ki sem jo vzela nalašč za to priložnost, ne bom razlagala. Sem se že sprijaznila, da notranjščine ne bom videla (oba sopotnika sta že odkorakala noter), potem pa je v meni zmagala trma in sem pač šla v eno izmed ozkih uličic, da si kupim kakšno ruto. Medtem me je zmotil telefonski klic – prvi sopotnik mi je sporočal, da takim pozabljivkam, kot sem jaz, delijo pokrivala (oprana in lepo zlikana) na posodo v mošeji. Ampak ker sem že držala v roki čudovito srebrno-sivo ruto, z uvezenimi majcenimi vrtnicami (in jo v mislih namenila mami za darilo), me klic ni kdovekako ganil. Plačala sem tistih šest lir (sicer sem kar globoko prepričana, da je mejd in Hongkong, pa mi je vseeno) in odkorakala v mošejo. In obstala z odprtimi usti, ker je bilo res zanimivo. In lepo. In veličastno. Se splača videti.

 

 

 

Ker morajo biti v mošeji vsi bosi, delijo pri vhodu prozorne plastične vrečke (kot na zelenjavnem oddelku v naših trgovinah), kamor stlačiš čevlje in jih nosiš s seboj. Po tleh so (zelo lepi, vsaj za moj okus) tepihi, mošeja je razdeljena na dva dela – za turiste in za vernike, oba dela sta ločena z lesenim plotom. V delu za vernike so tepihi kot tepihi, v delu za turiste pa je nanje položen polivinil - verjetno zaradi lažjega čiščenja.

Ko smo prišli iz mošeje, sem bila deležna praktičnega pouka iz barantanja. Nisem kdovekako vešča v tem, pač plačam, kolikor mi rečejo, da je cena, če se mi ne zdi predrago. Torej, ulični prodajalci so prodajali brošure o znamenitostih Istanbula, celo v hrvaščini. Cena – 70 turških lir, kar je nekako 35€. Drugemu sopotniku se je cena zdela sicer malo zelo visoka, ampak v očeh sem mu videla, kako zelo si želi kupiti brošuro (on je itak mahnjen na lovilce prahu oz. spominke – iz vsakega potovanja jih tovori). Sem mu pač rekla, da je cena desetkrat previsoka, pri nas za to ceno dobiš že knjigo spoštljive kakovosti. In obrnem prodajalcu hrbet in grem. On pa za mano, koliko sem jaz pripravljena dati zanjo – no, saj verjetno veste, kako to gre. Ker sem medtem ugotovila, da na trgu pred mošejo mrgoli prodajalcev takih brošur, sem mu ponudila eno liro. No, na koncu sva se zdilala za štiri, zadovoljna jaz, zadovoljen on. Prva lekcija barantanja uspešno zaključena.

Kot vsi turisti (kot ovce, kajne) smo seveda šli na ladjico, ki vozi po Bosporski ožini gor in dol.

 

 

Ni bilo kdovekako razburljivo, za preživet pa kar. Edino pihalo je tako, da sem se bala, da bo moj želodec začel protestirati. Pa ni. In opazovati ljudi na ladjici tudi ni kar tako – turisti z vseh krajev, vseh narodnosti, vseh barv, vseh običajev. To, da muslimanke pod vsemi tistimi črnimi plahtami, izmed katerih se vidijo samo oči, pa še te komaj, nosijo kavbojke in najnovejše (ok, menda, nisem ravno modna poznavalka) adidaske, vam verjetno ni treba posebej pripovedovati. Je pa zanimivo videti in se poskušati vživeti v njihovo kožo. Sem se na vse kriplje trudila, pa nisem uspela. Še vedno ne razumem, zakaj vsa tista črnina. Razlogi so najbrž zelo globoki, pa zdajle ne bomo brskali po njih, ja?

Kljub vsej zavitosti v tisto črnino, pa lahko ljubezen, naklonjenost, občutek pripadnosti in kar je še takih lepih občutkov, trajajo zelo dolgo, verjetno tudi v večnost, kar se vidi iz spodnje fotografije:

dan – torek, 30. 4. 2013

Smo se odločili, da malo pofirbcamo na azijsko stran Turčije, tja do Črnega morja. Lažje reči kot storiti – promet je v Istanbulu tako gost, da ne vidiš asfalta na cesti – in imajo tudi neke čudne prometne navade – kar naenkrat se nekomu na četrtem pasu štiripasovnice zazdi, da bi moral preiti na prvi pas, ker hoče zaviti v levo – in sekundo prej, predno zavrti volan, da smerokaz – še dobro, da ga da – smo naleteli tudi na take, ki verjamejo, da je utripanje smerokaza nepotrebno trošenje energije. Ponavadi začno preboj čez pasove kakih petdeset metrov pred odcepom, kjer želijo zaviti. Kako jim uspe, da v redu in brez trkov pridejo tja, kamor hočejo, mi je še danes uganka. Ampak moram pa reči, da so zelo strpni šoferji, tudi do tujcev. In to mi zelo ugaja.

Kakorkoli že, rabili smo dobro uro, da smo se prebili nekako petnajst kilometrov do mostu, ki povezuje evropski in azijski del Turčije. Naprej je šlo hitreje, promet ni bil gost, ceste pa lepe. In tako smo čez nekako eno uro prispeli do male vasice na obali Črnega morja, s precej domače zvenečim imenom Riva.

 

 Za videt ni bilo kaj posebnega – nekaj hišic, ena mini gostilnica, ogromna, popolnoma prazna plaža in obilo cuckov. Sploh so psi v Turčiji zelo cenjena in spoštovana bitja. Nihče se ne jezi nad njimi, čeprav se uležejo (kot da so mrtvi) na sredo ceste in ovirajo promet. V ušesu nosijo modro znamkico, kot pri nas krave rumeno.

Morje kot morje povsod – ni bilo črne barve, ampak normalne, modre. Obala vsa zasuta z drobnimi lupinami školjk in polžev ter polna sipkega peska. Nisem se mogla upreti – nekaj praznih lupin je romalo z menoj kot lep spominek.

Vasica, majhna kot je bila, je bila hitro pregledana od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu. Čeprav kratko, nas je razskovanje zlakotnilo in namerili smo se v prvo (in tudi edino) oštarijo. Dajala je kar soliden vtis, jedilnik je imel celo zapeljive slike turških jedi. Prvi in drugi sopotnik sta naročila nekaj z neizgovorljivimi imeni (sta kar pokazala s prstom na meni), jaz sem se pa odločila, da bom jedla pravi turški kebab. In rečem natakarju:« Čikin kebab, please!« Natakar ponovi kebab, ponovi čikin in me vprašujoče pogleda. Jaz prikimam in premišljujem, če ne bi bilo morebiti bolje, da bi naročila jufka kebab. Ampak natakar se je že oddaljil in ni se mi zdelo prav, da bi ga klicala nazaj zaradi moje izbirčnosti.

No, hrana je hitro priromala na mizo. Veste, kaj sem dobila? Kurje perutničke, zlato rumeno zapečene in tako dobre, kot jih že dooooolgo (menda od mojih otroških let) nisem jedla. Tudi meso ni bilo tako pudingasto mehko, kot sem ga navajena od kupljenih piščancev. Zraven je bil rumenkast riž, v katerem so bili zamešani nekakšni oreščki. Ko sem poskusila prvo vilico riža, nisem mogla nehat in sem jedla, dokler ni bil krožnik prazen. Tudi sopotnika se nista pritoževala nad hrano in tako smo družno spraznili krožnike. Plačali pa precej malo. To nam je bilo skoraj tako všeč, kot okus jedi.

Na poti nazaj smo uživali v ogledovanju okolice, ki pa se je, seveda, končalo tisti hip, ko smo prišli na obrobje Istambula. Že znana slika - promet tako gost, da ne moreš lista papirja vtakniti med dva avta, vozniki pa kolikor – toliko vljudni in uvidevni. Na srečo.

Po cijazenju, ki je trajal skoraj tričetrt ure, smo le prispeli do hotelčka. V sobo, preobut se (pri izletih v neznano raje obujemo pohodne čevlje), potem pa na lov za kako mirno restavracijo, kjer bomo kaj dobrega pojedli in popili – čaj, seveda. Lahko bi šli v tisto, odkrito včeraj, ampak, hej, zakaj ne bi našli kaj novega? Med kolovratenjem po cestah smo seveda pridno gledali okoli sebe, nad sebe in pod sebe. Še dobro, ker bi se nam sicer drugače izmuznilo prijetno doživetje. Nekje v podpritličju, pod našimi nogami, smo videli naravnost v pekarno, kjer so pekli nekakšne tanke lepinje, kakih trideset cm v premeru. Drugi sopotnik je takoj izjavil, da je lačen kot volk in da bi bil takle kruhek kot nalašč za predjed. Torej je šel kupit ono plahto od kruha. Malce dolgo ga sicer ni bilo, ampak ker sva s prvim sopotnikom zelo potrpežljive sorte (kaj pa nama drugega preostane) sva se usedla na eno ograjo in čakala. Končno se prismeji z dvema palačinkama – pove, da v resnici tukaj sploh ne prodajajo, ampak, ker so ugotovili, da je tujec, so ga spraševali, od kod je – Slovenija nanje ni naredila silno pretreslivega vtisa, ko je rekel :«Ex Jugoslavija«, so mu navdušeno prikimali in drug čez drugega vzklikali: «Robert Prosinečki, ki, ki, bu, bu!« Ker se drugi sopotnik ne spozna ama prav nič na nogomet, se je malo zbal, da se jim je zmešalo. Ampak, ko so mu dali dva kruha in niso hoteli nič plačila, si je oddahnil. Zaradi previdnosti jim je pa vseeno pustil tri lire. (tistile »ki, ki, bu, bu« se bere zelo blesavo, ampak drugi sopotnik prisega pri vsem, kar mu je ljubo, da so res tako vzklikali. Zapomnil si je, ker si tega pač ni težko zapomniti.)

Našli restavracijo, pojedli, dobro je bilo, potem smo si pa v slaščičarni privoščili še turške sladice in seveda – čaj.

Jutri je prvi maj – le kako ga v Turčiji obeležijo? V pričakovanju smo se zarili pod odejo in v trenutku zaspali.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15349

Objavljeno 22.2.2014 ob 12:25

Ne vem, zakaj do zdaj nisi nič napisala. Super se bere.

mišzmoke  

kuha že od: 28.8.2010

Št. objav: 4273

Objavljeno 22.2.2014 ob 18:35

Kdo bi si mislil, da bom dvaindvajsetega februarja komaj čakala na prvi maj

Upam, da bo še pred velikonočnimi počitnicami

Pa tisto slikco od 29. 4. bi tudi z veseljem pogledala

lp

elaphus  

kuha že od: 27.9.2002

Št. objav: 6923

Objavljeno 22.2.2014 ob 18:55

Do zdaj nisem nič napisala, ker mi sploh ni v glavo padlo, da bi lahko [joj . Ja, hvala, no.

Mausika, slikc je bilo med tekstom kar nekaj, ampak, najprej sem pisala v Wordu, potem sem pa kar c/p in mi je vse slikce ven pometalo. Razmišljam, da bi kar album naredila. Tisto slikco bom pa poizkusila zdajle not pripopat.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15349

Objavljeno 22.2.2014 ob 21:40

Edino tole v Modri mošeji, ko opisuješ, da je ločen del za vernike in nevernike - nimam te izkušnje. Mi smo bili tik za verniki, ki so bili ravno pri molitvi, smo stali na tepihu brez polivinila, potem pa so ženske opozorili, naj med molitvijo gremo v del mošeje, namenjen le ženskam. Sva z možem počakal na konec obreda in potem sem tudi jaz hodila po osrednjem delu mošeje, nič ni bilo ločeno za vernike in nevernike oziroma za turiste in vernike, tako da mi je to novo.

Leseni plot v pritličju mošeje ločuje del za ženske od osrednjega, namenjenega le moškim, kolikor vem. Ker midva sva Modro prečesala po dolgem in počez ... (razen tiste v Meki je Modra edina mošeja s šestimi minareti, mimogrede ...), celo fotografirat so mi dovolili nekaj posameznikov, ki so povsem sami opravljali molitev na več mesti v Mošeji.

Škoda, da niste videli Aje Sofije, to je res nekaj veličastnega, ko si zamisliš, kako je Justinijan prišel skozi tisat veličastna vrata. Pa preobrazba in pravoslavne cerkve v mošejo ... Uh, elaphus, jaz bi spet šla v Istanbul ...

elaphus  

kuha že od: 27.9.2002

Št. objav: 6923

Objavljeno 22.2.2014 ob 22:52

mamamia seveda prehiteva - sploh nisem napisala, da nismo bili v Hagii Sofiji - 1. maj je bil sicer praznik, ampak je bila odprta - pa o tem v nadaljevanju. Na drugi sličici pri Modri mošeji lahko vidiš plot, na levo je na tepihu polivinil, na desni ne. Ne razumem, kako so vam dovolili fotografirat - pri nas to sploh ni bilo vprašanje, na tretji slikci vidiš dva, ki se klanjata in tretjega, ki je s čelom na tleh. In v mošeji ni ločenega prostora za vernike in nevernike, pač pa za turiste in vernike (oz, ostale, verjetno prebivalce Istanbula). Tudi v delu za turiste je veliko ljudi molilo (verjetno smo bili tam v zapovedanem času za eno od petih dnevnih molitev).

Mamamia, v Istanbul grem spet čez dve leti - lahko greš zraven ;-), bo sicer malce tesno v avtu, ampak pohlevnih ovc gre veliko v en hlev )))

Aha, tole s šestimi minareti - pravzaprav je bila Modra prva, ki je imela šest minaretov - Ahmed I. jo je dal zgraditi. Gradbenikom je naročil, naj bodo minareti zlati. Gradbeniki so ga razumeli, naj jih bo šest (v turščini - altin - zlato; šest - alti - al je pa ravno obratno ;-)). Torej so morali potem mošeji v Meki jadrno sezidati še en minaret.

Ognjič  

kuha že od: 18.1.2006

Št. objav: 4560

Objavljeno 23.2.2014 ob 0:17

Lepo, lepo! Vi se toliko trajbate z avtom po svetu, da bi lahko res več tega napisala in opisala!

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15349

Objavljeno 23.2.2014 ob 8:38

Ok, elaphus, sem šlampasto prebrala.

Ampak glede Modre mošeje pa ostajam pri svojem, sem ravno moža vprašala, ki mu spomin bolje služi. Midva sva hodila po sredini mošeje, fotografirala sem notranjost, brez problema, niti ni bilo nobenega polivinila nikjer. Bila sva leta 2010, lahko da so vmes spremenili režim za obiskovalce.

Ampak, verjemi, to, da hodiš bos po tem rdečem tepihu, po sredini mošeje in občuduješ vse to, si res zapomniš za vselej.

Sem ti na zasebno pošto poslala fotke, da boš videla, da o Modri mošeji ne govorim na pamet.

elaphus  

kuha že od: 27.9.2002

Št. objav: 6923

Objavljeno 23.2.2014 ob 10:22

Vesel

...........Ampak, verjemi, to, da hodiš bos po tem rdečem tepihu, po sredini mošeje in občuduješ vse to, si res zapomniš za vselej..........

Verjamem!

Blanchy  

kuha že od: 22.12.2005

Št. objav: 2004

Objavljeno 23.2.2014 ob 19:13

Uf, elaphus, res te je lepo brati!

Ognjič  

kuha že od: 18.1.2006

Št. objav: 4560

Objavljeno 23.2.2014 ob 20:52

mamamia, zakaj ne napišeš svoj blog, gotovo imaš fotografij kaj shranjenih in bomo lahko videli, kako se zadeve v 4 letih spremenijo. Vsak po svoje vidi v svet.

Res škoda, da tisti, ki dosti potujete, svojih prigod ne opišete v svojem blogu, če ste vešči pisanja. Z veseljem prebiramo!

pegasti  

kuha že od: 7.1.2003

Št. objav: 258

Objavljeno 23.2.2014 ob 21:27

Če jaz kaj vem, ima Elaphus popotniških dogodivščin za celo knjigo. Pisati pa od vedno zna doživeto in srceparajoče. Zato, draga moja, komi čakam na naslednji blog!

PS

Če bodo omenjene pistacije, jaz nič ne vem o tem!!!!

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15349

Objavljeno 23.2.2014 ob 22:22

Ognjč, svoje najzanimivejše poti sem že opisala na blogih, a so ti verjetno ušli. Istanabul je pa v fotkah v albumu že od leta 2010.

jkd  

kuha že od: 9.4.2007

Št. objav: 144

Objavljeno 24.2.2014 ob 14:13

Madona, kakšne lušte si mi naredila! Komaj čakam april, ko grem spet (tretjič)tja. Hvala Turkish Airlines za poceni karte :) :) :)

babka1951  

kuha že od: 22.8.2012

Št. objav: 6769

Objavljeno 24.2.2014 ob 14:22

Kako se pa tole luštno bere in komaj čakam nadaljevanje. Zelo prijetno, doživeto potovanje tudi za nas, ki tam še nismo bili. Hvala, ker deliš z nami, pozdravček.

Ognjič  

kuha že od: 18.1.2006

Št. objav: 4560

Objavljeno 27.2.2014 ob 8:54

Kar se mene tiče: sem sem naposkušala in čakam nadaljevanje...

lastminute  

kuha že od: 22.4.2014

Št. objav: 1

Objavljeno 22.4.2014 ob 1:46

Super zanimivo, mogoče za dobre cene poglej na (odstranjeno zaradi nedovoljene reklame- moderator2) tudi Turčija je vmes :)

Ognjič  

kuha že od: 18.1.2006

Št. objav: 4560

Objavljeno 22.4.2014 ob 9:56

Če bi bili kakšna firma "od imidža", kot mi rečemo, se ne bi zastonj vlekli skozi komentarje pri takšnih blogih, ampak bi lepo lastnika povprašali, koliko stane reklama na prvi strani. Za povrh pa še površno berete v ihti za lastno korist, sicer bi videli, da elaphus potuje v lastni režiji, s svojim avtomobilom.

Riddle  

kuha že od: 15.1.2009

Št. objav: 418

Objavljeno 1.5.2014 ob 10:58

Super napisano! Kdaj bomo dočakali drugi del?

johana  

kuha že od: 5.3.2014

Št. objav: 10456

Objavljeno 15.9.2014 ob 23:42

Enkratno in res doživeto napisano in vredno branja. Ja, kje je drugi del,tudi jaz čakam. Sem pa na youtubu našla enkratno oddajo iz Srbije,kako oni potujejo v Turčijo. Tako,da sem si malo predstavljala potovanje,ki ga ti Elaphus opisuješ.

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7406

Objavljeno 16.9.2014 ob 20:07

Zelo vesel

Ja, zdaj moram še jaz pristaviti svoj lonček in avtorico naprositi, da je že zadnji čas, da odda II. del.Dajmo Elči!

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 12063

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
Kaj danes za zajtrkŠpelais
MOJ vrtjohana
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti