mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15340

17. nov 2015 10:06

Mi smo sina učili: napadat ne smeš, moraš pa se branit. Smo to tudi povedali v šoli, ko je prišlo do pretepa - našega je sošolec boksnil v trenuh, naš je zamahnil nazaj in ga zadel v brado, sošolcu je izbil zob. Učiteljica je takoj poklicala nas starše, naslednji dan zjutraj smo bili vsi v šoli, smo se pogovorili. Izkazalo se je, da v bistvu ni šlo za neko načrtovano nasilje ampak bolj za kazanje mišic med takrat devetletnimi fanti. A je učiteljica - ki je sceno videla, ker je ravno stopila v razred, a sprva ni povedala, ker je hotela slišati, kako bosta fanta opisala dogodek - je takrat rekla: ukrepam takoj, pokličem starše, da ne bi bil kdo presenečen, če bi se to nadaljevalo, "ker naš vendarle ni tak" ... V redu, to ni klasičem primer nasilja nad vrstniki, ampak reševanje primera je pa lahko poučno. Pri nasilju je treba reagirat na prvo žogo.

mamamia

mišzmoke  

član od: 28.8.2010

sporočila: 4272

17. nov 2015 11:14

Cila je napisal/a:

Postopek je tekel, kot zgoraj svetovano. Končal se je tako, da se vodja razgrajaške druščine ni strinjal s predlagano premestitev v drug razred, s čimer bi razbili celo druščino. Zato so premestili sina, kar je bila najboljša možna poteza, saj ga je nov razred z veseljem sprejel in zaščitil tudi pred razgrajači, ki so si potem izbrali novo tarčo.

Torej rešitve problema ni bilo.

lp

 

 

mzm

Sandra_a  

član od: 6.12.2010

sporočila: 440

17. nov 2015 13:05

Moja izkušnja pa je ravno s takšnim nasilnežem, ki so ga premestili v nov razred. Seveda je bil naš razred srečni izbranec in še danes se spomnim njegove razredničarke, ki ga je prvi dan v drugem razredu pripeljala v naš razred in z ogromnim nasmehom na obrazu rekla: 'saj tu boš pa priden a ne?'... Ne vem kaj se je dogajalo pri njemu doma in iz kakšne družine je prihajal, po pravici povedano je bil za nas tako moteč, da se sploh nihče od sošolcev ni trudil, da bi z njim navezal kakšen poseben stik. Ni bil samo nasilen, njegovo vedenje je bilo včasih že naravnost bizarno (v četrtem razredu se je sredi pouka slekel in nag skakal po učilnici). Ker smo bili kot razred sicer zelo povezani in smo se med seboj tudi zaščitili, če je bilo treba, se je njegovo nasilno vedenje počasi popravilo (ker nam sam pač ni bil kos), na ta račun pa so postajali vse pogostejši njegovi drugi milo rečeno čudaški vedenjski izbruhi. Danes kot odrasla oseba gledam na situacijo seveda drugače in vem, da je potreboval pomoč, takrat pa je bil dobesedno sošolec iz pekla, ki je maltretiral ves razred, če ne s fizičnim nasiljem, pa z drugačnimi vedenjskimi odkloni, ki so bili včasih res grozni.

Ne vem po kakšni logiki naj bi bil problem rešen samo s tem, da se nekoga prestavi v drug razred. S tem se reši problem prejšnjega razreda začne pa se težavno obdobje za ta ubogi nov razred. Če ima otrok takšno vedenje ga lahko date na luno pa bo še vedno ravnal po istih vzorcih. Ker pa otroci prinesejo svoje vedenjske vzorce od doma pa je za šolo verjetno skoraj nemogoče to kakorkoli spremeniti, saj staršev šola ne bo spremenila, posledično pa tudi otroka ne. Na koncu je žal tako, da se lahko šola trudi stvari umiliti in čim bolj nevtralizirati, o rešitvah pa tu žal ne more biti govora.

Sandra_a

RadaJem  

član od: 12.6.2006

sporočila: 1329

17. nov 2015 14:22

Mislim, da šola v vsakem primeru mora ukrepati, ker je vezni člen med otroki, starši in morebitnimi drugimi institucijami.

Če je otrok tako zelo moten, kot opisuje Sandra_a, bi šola morala ukrepati v smislu psihološke pomoči, poizvedeti, kakšno je stanje doma in po potrebi obvestiti CSD in podobno. Takšen otrok ima hude težave doma ali pa sam s sabo in rabi pomoč. 

Kadar gre za načrtno, dolgotrajno nasilje in znašanje nad določenimi sošolci, je šola dolžna zaščititi žrtve, če ne drugače, pa z izključitvijo nasilneža.  Seveda se ukrepe sprejema postopoma - opozorilo, sestanek s starši vseh vpletenih, pomoč psihologinje, mogoče kakšne dodatne zadolžitve, da se otroke zaposli in angažira, prijava na policijo, če nič od tega ne zaleže, pa izključitev. Če je le mogoče, se nad nobenim otrokom ne sme obupati, ker je v ozadju skoraj vedno kakšna težava, za katero niso krivi otroci sami. Ampak včasih je šola tu nemočna, še zlasti, če so razmere doma slabe (če so starši nasilneži ali brezbrižneži). Premeščanje ne koristi nikomur, razen če gre za razbijanje "tolp", pa še te se med odmori in po pouku mirno zbirajo naprej, tako da v tem ne vidim rešitve. 

Kljub vsemu menim, da je prav, da otroke vzgajamo v duhu nenasilja, sočutja ter spoštovanja svojega in tujega dostojanstva. Nekako tako, kot je napisala mamamia. Kazanje mišic in grožnje, ki jih omenja MiriBon, bi jaz uporabila res kot zadnjo slamico - če bi se šola in druge institucije izkazale za neodzivne in bi se nasilnež nad mojim otrokom izživljal še naprej. Kdo pa bo zaščitil otroka, če ne starši? Seveda pa je treba vedeti, kje je meja in uporabiti razum.

RadaJem

MiriBon  

član od: 25.10.2011

sporočila: 1625

17. nov 2015 14:57

Se strinjam, RadaJem. Moj scenarij velja predvsem za primere, ko posredovanje odraslih po uradnih poteh zadevo ne spremeni, ali pa jo še poslabša v smislu maščevanja, ker si je žrtev "upala zatožit", kar v najboljšem primeru pomeni dodatni posmeh/psihološko nadlegovanje, v najslabšem pa (dodatno) fizično izživljanje.



Life is war against boredom~

Sporočilo je spremenil(a) MiriBon dne 17.nov 2015 15:12

marjja  

član od: 6.9.2011

sporočila: 2310

17. nov 2015 15:16

Vidim, da se sploh ne zavedate, kako nedotakljivi so otroci, družina... in kako si kot učitelj nemočen, enako CSD. Mnogo,preveč pravzaprav imam izkušenj iz teh borb, ko sem skušala kaj rešiti (ali pa kdo od sodelavcev), na koncu sem se pa sama zagovarjala, češ, kako zelo narobe sem ravnala, nasilneži in njihovi starši so se mi pa smejali v brk. Enake zgodbe slišimo od policistov, CSD delavcev.. Demokracija nam je pač prinesla tudi takšno zakonodajo. Če pa mislite, da 20 učiteljev lahko v vsakem trenutku (v odmoru, po pouku) nadzoruje 300 otrok na območju celotne šole in njene okolice, no, morda pa res....

Pa ne mislim, s tem, da smo dvignili roke, sploh ne, samo včasih, ko pa naletiš na take absurde, te pa res mine...

marjja

RadaJem  

član od: 12.6.2006

sporočila: 1329

17. nov 2015 15:37

marrja, mislim, da nenehnega nadzora nad vsemi otroki nihče ne pričakuje. Zato se mi pa zdi ključna komunikacija. Med starši in otroki, med šolo in starši, če je potrebno, pa tudi med šolo in policijo, če pride tako daleč. In pravočasno ukrepanje.

Še pred tem pa je potrebno vzpostaviti pri otroku notranji nadzor - občutek za to, kaj je prav, mu pojasniti, da mora spoštovati meje drugih in da sam nosi posledice za svoja dejanja. Na žalost v današnjem svetu to ni več stvar, ki bi veljala za vse (ampak ker na kulinaričnem portalu ne razpravljamo o politiki, bomo barabe pustili pri miru), zato je še toliko pomembneje, da doma delamo na tem, da otrok zna in zmore prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Velikokrat, tudi v moji družini, slišim pritožbe učiteljev na račun tega, da nimajo več nobene pristojnosti. Pa je res problem v pristojnostih ali v tem, kako se obnašajo starši, kako so vzgojeni otroci in koliko kdo komu "štango drži"?

 

RadaJem

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17429

17. nov 2015 16:59

Velikokrat, tudi v moji družini, slišim pritožbe učiteljev na račun tega, da nimajo več nobene pristojnosti. Pa je res problem v pristojnostih ali v tem, kako se obnašajo starši, kako so vzgojeni otroci in koliko kdo komu "štango drži"?

Pravzaprav je to "eno in isto", veš. Če starši (take sorte) čutijo in vedo, kako so učitelji brez vzvodov za ukrepanje in to vrh vsega prenašajo še na svoje otroke (in to se seveda še kako dogaja), potem je krog sklenjen. Žal. Medvedjo uslugo se s tem dela prav mladim, ki dobivajo povsem napačan sporočila prav od ljudi, ki bi jim naj bili vzor in oporni kamen, od staršev.

rimljanka

RadaJem  

član od: 12.6.2006

sporočila: 1329

17. nov 2015 17:21

Po mojem je razlika, ali ti nečesa ne počneš zato, ker se bojiš kazni, ali pa zato, ker se ti to ne zdi prav. Samo to sem hotela povedati. 

Ampak če je hvatanje krivin in iskanje lukenj naš nacionalni šport, pač ne moremo pričakovati, da bi bilo kako drugače.

RadaJem

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17429

17. nov 2015 17:30

Govoriš o učiteljih, starših ali učencih, RadaJem?

rimljanka

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Nagradna igra

Kolikšni del redne ponudbe svežega mesa je v HOFERju slovenskega porekla?

Število odgovorov:

O POKROVITELJU »
O NAGRADAH »
POGOJI SODELOVANJA »

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
MOJ vrtjohana
Kaj danes za zajtrkanasteele
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti