Moj dojenček

Samo v posteljo si ga ne navadit!

blog: razmišljanja / ostalo, avtor: mojezlato 

Ali res mora otrok zaspati sam? Moje doživetje - razodetje.

Pa kaj že ne boš zaspal?! Pa kaj te spet muči?! Daj že zaspi, da lahko grem še kaj zase naredit!! Takšne in podobne misli me včasih obhajajo, ko se trudim uspavati mojega šestmesečnika. In ko sem že vsega sita in bi ga najraje pustila kar samega, me pogleda v oči in se mi nasmehne. Takrat me prevzame ljubezen do tega malega bitja, ki je del mene in moškega, ki ga ljubim. Stisnem ga k sebi, poljubim in občutim srečo, ker ga imam. Zavem se, da nočem početi nič drugega, kot ležati tukaj z njim in poskrbeti, da bo podrl kupčka in končno zaspal. Ostale stvari lahko počakajo, saj nič ni bolj pomembno kot moj otrok.

Vse se je začelo že prej, s tistim nosečniškim testom, ki je dokončno potrdil najino skrito željo. Dojenčka bova dobila!! Jupi. Čeprav imam kup nečakov in nečakinj (dva sta živela pod isto streho kot jaz), nimam praktičnih izkušenj o materinstvu. Kaj pa zdaj? Otroka bom dobila, jaz pa nič ne vem. Hitro, v knjigarno po kakšno knjigo o dojenčkih. Da se bom nekaj naučila preden se nam pridruži. Izbrala sem Veliko knjigo o dojenčkih in jo seveda pridno prebrala. V drugem mesecu nosečnosti sem brala o dojenčkih in njihovem razvoju vse do prvega leta. Vse me je zanimalo in vse sem si poskušala zapomniti, da bi ja vedela, kako se obnašati, ko bo to bitje enkrat z nama. Pa to lahko, tega ne, to je potrebno narediti tak in ne drugače. Uh, polna glava informacij. Ampak to še ni vse. Sodelavka mi je prinesla cel kup starih revij Mama in Moj malček. Tudi to sem vse pregledala in skoraj vse članke tudi prebrala. Da ne govorim o raznih forumih. Do približno petega meseca nosečnosti sem bila že prava izvedenka za dojenčke. Oziroma vsaj domišljala sem si tako. 

Začel se je bližati dan D: oprema je že bila pri hiši, podedovana oblačila so bila oprana, zlikana in pospravljena v predalnik oz. previjalno mizo, voziček je bil kupljen. Pa je prišel dan D in odšel, dete pa še nič. No, deveti dan po dnevu D pa se le odloči, da je čas. Porod je bil normalen in naenkrat sem imela v rokah svojega sina, ki sva ga tako željno pričakovala. Čustva, ki te ob tem obhajajo, lahko razumejo samo tiste, ki so to že doživele. 

V porodnišnici so sestre svetovale naj bo dojenček čimveč z mamo/mano, tudi ponoči, naj ga kar pogosto dojim, da se navadima na dojenje itd. Meni pa je bilo vse novo. Bila sem srečna, bila sem utrujena, bila sem vzhičena in začudena. Gledala sem to malo bitjece in kar nisem mogla verjeti, da je moje. Da je to otrok, ki me je zadnjih nekaj mesecev brcal po trebuhu in se v meni premikal. A bil je z mano in delil je mojo bolniško posteljo, ozko bolniško posteljo. Kako sem takrat spala mi ni več jasno, a nekako je šlo.

Prva noč doma je bila zanimiva, strašno zanimiva. Otrok je bil jokav, saj ni bil navajen okolice. In ni hotel zaspati sam. Pa kaj je tu problem? Oooo, pa še kako velik. V tisti knjigi o dojenčkih piše, da se morajo naučiti sami zaspati. V svoji posteljici. Brez pomoči. Naj se navadijo. In ker tam tako piše, mora biti res. In tega se je potrebno držati. Na koncu sem obupala in, ko nisem imela več moči poslušat jokanja, sem si ga dala k sebi in ga pustila pri sebi tudi, ko je zaspal. 

Zjutraj je prišla patronažna sestra. Sinko je še vedno spal na moji postelji, očitno ga je dolga noč zdelala. Patronažna je to videla in takoj dejala: "Samo na posteljo si ga ne navadit!" Prestrašeno sem jo pogledala, ona pa mi je vljudno razložila, kako bo otrok hotel potem nonstop spati zraven mene, pa da bom morala dolga leta deliti posteljo in spati čisto na robu - skoraj že na tleh. V glavnem položila mi je na srce, da se to ne dela in naj kar spi v svoji košari. 

Teh nasvetov sem se sveto držala. Otroka sem še budnega dala v košaro, da bi se ja naučil naj sam spi, da mora sam zaspati, da je to pač kruti svet, kjer se moraš znajti sam. Pa ne čisto sam, imel je dudo za tolažbo. Dejansko je nekako to steklo. Bila sem ponosna na sebe, ker sem tak dobro to izpeljala in ga navadila na samostojno spanje v košari. Kar po hrbtu bi se trpljala, če bi se spomnila. 

Po slabih dveh mesecih je sinko je že toliko zrastel, da smo morali postaviti kinderpet in ga iz košare preseliti. Tista noč je bila spet burna. Moj dragi je plaho predlagal, če ga ne bi raje dala nazaj v košaro, na katero je navajen. Jaz pa neomajno, da se mora navaditi na novo posteljo. Vztrajati je treba. Nič ga ne bova razvajala. Ubogi otrok je končno nekako zaspal. To se je potem tako ponavljalo; pripravila sem ga za posteljo, ga podojila in dala (budnega) v njegovo posteljo, da bi sam zaspal. In odšla iz sobe. Naj se navadi. Pa je bilo stokanje, včasih tudi jok. Sem pravkar pogledala, ampak na srečo se na parketu ne vidi sled, kolikokrat sem morala iti iz dnevne v spalnico, da sem ga malo pobožala, pa dala dudo v usta, pa ga podojila, ker je bil še lačen. Seveda sem ga dojila na stolu, sede, da se ja ne bi razvadil v postelji. Bila sem živčna jaz, bil je razjokan moj otrok, moj dragi je hotel dati nasvete, ki jih nisem želela poslušat. Ja, kaj pa on ve. Saj ni strokovnjak, kot tista avtorica knjige o dojenčku. Kljub vsemu je rutina nekako stekla in moj sin se je navadil sam zaspati. Včasih prej, včasih kasneje. Bila sem že vsa srečna, da mi je uspelo, ko smo imeli prvo cepljenje.

Po cepljenju ga tisti dan več niti odložiti nisem smela, kaj šele da bi ga dala spat v njegovo posteljico. Bila sem že vsa razrvana, ker ni hotel sam zaspati, ker mi je spodletelo. Tisto noč je prespal pri meni. Naslednjo noč enako. Ni hotel sam zaspat, jaz živčna, otrok razjokan, moj se je raje zaprl v računalniško in se pripravljal za službo. Za znoret. Pa saj tako ne gre več naprej. Dokler nisem ugotovila,...

...da niti ni tako zelo narobe, če dete zaspi zraven mene na moji postelji in ga potem preložim v njegovo. Morala sem priznati delni poraz, ni mi uspelo, da bi se sam uspaval. Moral je zaspati poleg mene. Skoraj en mesec je trajalo, da sem končno prišla do enega lepših spoznanj. Kaj je pa bolj luštnega kot to, da se otrok poln zaupanja stisne k meni in mirno zaspi, ker mi zaupa. Od takrat naprej se ga ne branim več v svoji postelji. Mirno zaspi zraven mene (razen takrat, ko ga kaj muči in sledi na začetku opisan scenarij), ko grem sama spat, ga dam v njegovo posteljo, da imam vsaj par ur posteljo samo zase; ko se sredi noči prebudi, pa ga dam k sebi in potem skupaj spiva do jutra. Vsako jutro je posebno, a najlepši je vikend, ko se zbudimo vsi trije in se skupaj cartamo na naši veliki postelji.

Ne glede na vse "pametne" predloge raznih avtorjev, da otrok ne sme spati s starši. Ne glede na prepoved patronažne sestre, naj si ga ne navadim na svojo posteljo. Ne glede na razne komentarje na forumih, naj otrok spi sam in se sam uspava. Ne glede na vse to, jaz se imam prav fajn, ko lahko svojega otroka stisnem k sebi in mu dam vedeti, da mu bom vedno stala ob strani. Tudi ko se gre spat.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

rozemari  

kuha že od: 2.4.2003

Št. objav: 35

Objavljeno 15.3.2013 ob 21:40

Joj kak lepo si to napisala. Sama sem bila enakega mnenja, da mora otrok spati v svoji postelji in nam je to tudi uspelo, ampak samo do šestega meseca. Ne vem kaj se ja zgodilo potem, ampak naša dveletnica ponosno pokaže kje je njena postelja in to je seveda na sredini pri atju in mamici. Pa saj bodo še prehitro odrasli, tako da uživajmo ta čas, ko nas najbolj potrebujejo.

elaphus  

kuha že od: 27.9.2002

Št. objav: 6926

Objavljeno 15.3.2013 ob 22:53

Nečesa nisem nikoli razumela: mož in žena lahko spita skupaj v postelji, slahko se stiskata drug k drugemu, pa ju nihče nima za razvajena. Otrok bi pa moral biti sam v ogromni (zanj) postelji, prej se je pa devet mesecev tiščal k mamici, poslušal bitje njenega srca, zaspal pri njej in se zbujal z njo. Ko pa se rodi, naj bi bil do daske razcrkljan, če hoče spat pri starših.Čista prismodarija!

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15355

Objavljeno 16.3.2013 ob 1:52

Lepo, da si to spoznala, škoda le za nekaj izgubljenih mesecev. Tudi jaz sem se naposlušala, da bo otrok pač tri noči jokal in potem se bo navadil in bo sam zaspal. A sem sina po prvi noči, ki smo jo prebedeli, naslednjo takoj vzela k nama v posteljo in je bil blažen mir. Sčasoma je zaspal v svoji posteljici, včasih pa tudi ne in to jaz nimam za nobeno razvado. Razvajanje je vse kaj drugega kot stiskanje otročka k mamici, da lepo mirno zaspi. Treningi strogosti pri spanju v lastni postelji se začno kasenje, ko otrok že razume in mu lahko kaj dopoveš. A mi nismo imeli teh težav, ravno zato ne, ker je otrok vedel - če se ne bo dobro počutil ali ga bo kaj motilo, bo pri nas, če je miren pa bo v svoji postelji. Dojenček vse to čuti še bolj in ni ga bolj pomirjujočega od blićine matere. Crkljajte se, to ni razvada ampak izkazovanje ljubezni, ki jo vsi ptrebujemo,

D.D.  

kuha že od: 9.8.2006

Št. objav: 15

Objavljeno 16.3.2013 ob 8:54

Že zdavnaj je bilo, ko sta otroka spala z nama. In bilo je prelepo, čeprav včasih naporno in pogosto nisva vedela, kje se bova zjutraj zbudila (v otroški, dnevni ...) pogrešava tisti čas, ko je bila postelja premajhna. Sedaj si jo delita že z drugimi.

Prehitro mine ta čas - uživaj ga. Noben pubertetnik noče več spati z mamo - puberteta pa je takoj za vogalom- tako hitro mine čas.

kvačkarica  

kuha že od: 30.6.2012

Št. objav: 537

Objavljeno 16.3.2013 ob 21:18

Ja, pri tvoji zgodbi je pa tako, kot bi pisala svojo. Ko smo ga prinesli iz bolnišnice, se je tako dolgo obračal in stokal v posteljici poleg moje, da se mi je zasmilil. Vzela sva ga medse, kjer je ostal do 6. leta,pol je pa kar čez noč sam odšel. Kaj je lepšega, kot to, da ga ponoči primeš za roko, se pocartljate. Moj se me že pri 10. leti malce brani, izkoristi tole obdobje. Vedeti pa moraš, da teorija in praksa ne hodita vedno po isti poti. Svojega otroka le ti najbolj poznaš, s tem pa tudi kaj mu paše in kaj ne. Mislim pa, da materinske ljubezni ne gre zamenjevati z razvajanjem.

Schnugg  

kuha že od: 18.3.2010

Št. objav: 53

Objavljeno 16.3.2013 ob 22:31

To, da mora otrok spati nekje posebej je izum industrijske dobe. Bedarija, po domace.

Zanimivo je tudi dejstvo, da npr. po vecjem delu azije je nepoznan izraz za tisto nenadno smrt v zibelki oz. kakorkoli se ji ze pravilno rece. Tam pac nimajo prostora, da bi otroci posebej spali nekje.

Otrok mora slisat tvoje dihanje ponoci, vedeti, da je na varnem.

Ne vem kaj je narobe s posteljicami, ki se *priklopijo* k posteljam. Meni se zdijo prakticne.

testeninca  

kuha že od: 19.2.2013

Št. objav: 708

Objavljeno 17.3.2013 ob 20:20

Kot bi brala svoj opis :), čeprav smo mi stali šele 5 mesecev ampak vedno spi pri meni in meni je to všeč... čeprav poslušam komentarje take in drugačne :)

ne pozabite na prodniški ste zaradi dojenčka ne pa zaradi pucanja oken :)

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7416

Objavljeno 17.3.2013 ob 21:44

Tako se govori:)

mojezlato  

kuha že od: 10.12.2012

Št. objav: 1039

Objavljeno 17.3.2013 ob 22:20

Lepo je brati vaše komentarje in izkušnje. Še zdaj ne morem verjeti, da sem bila tako naivno "pametna", da sem zaupala knjigi bolj kot moji mami in partnerju.

Pa mi je moj rekel, naj ne berem toliko :)

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15355

Objavljeno 18.3.2013 ob 10:39

mojezlato, večina te še kako razume. Vse smo brale in prebirale kako ravnati z dojenčkom, bile ujete med različne nasvete, od tašč, mam, tet, prijateljic, znank, babic ... In zdaj se znajdi v vsem tem.

Srce je treba poslušati, po nekaj tednih dobiš občutek, kaj malček potrebuje, in kot je kvačkrauca tudi napisala, mamine ljubezni ne gre menjati z razvajanje je vse kaj drugega kot izkazovanje ljubezni otročku, sploh tako majhnemu, ki mu še nič ne moreš dopovedat z besedami. Zato pa mu lahko s svojo bližino, da te občuti ob sebi, kar mu daje občutek varnosti. Saj je devet mesecev živel s tabo in pozna tvoj utrip.

Mi smo otrokoma dovolili, da sta tudi kdaj kasneje, ko sta bila že večja, tudi (za)spala v najini postelji, če se jima je zahotelo. Hči je pa itak imela navado, da je sredi noči priracala v spalnico in se vgnezdila k meni. Sčasoma pa potem itak nehajo, in staršem nam ostanejo le spomini, kako lepo je bilo, ko smo se stiskali eden k drugemu in se zjutraj skupaj zbujali.

Zato, užij vsak trenutek s svojim malčkom. In kot je napisala testeninca - drži do zadnje črke!

mojezlato  

kuha že od: 10.12.2012

Št. objav: 1039

Objavljeno 18.3.2013 ob 11:35

mamamia, se strinjam s tabo (in z ostalimi tudi).

Ko bomo imeli drugega, zagotovo ne bom naredila te napake :)

Schnugg  

kuha že od: 18.3.2010

Št. objav: 53

Objavljeno 18.3.2013 ob 20:04

Tvoja najvecja srece je, da si to spoznala. In to ze pri tem otroku.

Moj drugi otrok je zdaj nekaj mlajsi od tvojega. Spi poleg mene. Le malo blizine je treba in zivljenje teh malih bitjec je veliko lazje in lepse.

Drugi je tudi spal pri meni in potem v sredini. Ko je dopolnil dve leti, je sel sam spat v svojo sobo in sva ga morala prosit, da naj se kdaj pride. Na zacetku ni hotel, ker je bil tako ponosen na svojo samostojnost, zdaj se naju kdaj usmili in preseli za kaksno uro proti jutru cel svoj zivalski vrt z njegovo blazino in deko k nama. Nimas lepsega.

Vidis pa ze v porodnisnici toliko razlicnih odnosov do otrok, da je kaj.

mojezlato  

kuha že od: 10.12.2012

Št. objav: 1039

Objavljeno 19.3.2013 ob 7:36

Oh, vidim da nas je kar nekaj mamic z dojenčki. Ja, res moramo uživat z njimi, ne pa oken pucat :)

kvačkarica  

kuha že od: 30.6.2012

Št. objav: 537

Objavljeno 19.3.2013 ob 10:22

Žalosten

Izkoristi te najslajše trenutke..... Lahko ti povem, da ko je moj 6-letnik rekel, da ne gre s sabo v mesto, mi je šlo na jok! Tak, zdaj mu pa več nisem potrebna....ta občutek me je tako prizadel! Pri 10 letih še pride vsako jutro se malo stisnit , preden gre v šolo.In hudo mi je, ko se počasi zavedam, da je moje malo sonce začelo odraščati! Kmalu tudi več tega ne bo, zato moram še izkoristi sedaj.Če otroku izkazuješ ljubezen, se bo tudi počutil bolj varnega, vedel bo, da pri mami vedno najde tolažbo.To bo raslo z njim tudi, ko bo odrasel in ko se bodo začela tista nora leta, bo prišel k mami in ji povedal, kaj ga teži.(upam)Ko je tašča videla, koliko ga precartljamo, se je norčevala. Poklicala sem jo na vstran,in ji povedala svoje mnenje.Otroka bom vzgajala po svoji najboljši presoji, nemeneč se za druge. Če bom zavozila, bom sama nosila posledice in se ne bom mogla zgovarjati na druge!

InesNina  

kuha že od: 11.6.2012

Št. objav: 9

Objavljeno 19.3.2013 ob 17:47

Krasno napisano. Sem kar nekajkrat prebrala. Moji dve sicer nista več dojenčici. Prva bo kmalu dopolnila 8 let, druga 7. Ampak verjeli ali ne, še vedno spita z nama v postelji. Če se ponoči kdaj zbudim in začutim ta moja bitjeca ob sebi, me prevzame občutek, ki se ga ne da opisati. Sem to nekoč pripovedovala nekaterim sodelavkam, pa sem se jim zdela čudna. Pri teh letih pa baje otroci že morajo spati v svojih posteljah. Če bi prej vedela, kakšen bo njihov odziv, bi tega sploh raje ne omenjala. Od zdaj naprej sem modro tiho in uživam v družbi mojih deklic. Zaupala pa sem se tu, ker vidim, da so še podobno misleče.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15355

Objavljeno 19.3.2013 ob 19:28

InesNina, ti kar govori o tem, bodi ponosna na to svojo izkušnjo in sodelavkam povej, kaj so zamudile. Neponovljive trenutke. Jaz o naših izkušnjah vedno na glas govorim, in četudi se katera s tem ne strinja, se pa pač ne. A ko govorimo o crkljanju in česa se otroci spominjajo - skupnih trenutkov se vselej. Okej, pri nekaj letih otroci naj spijo v svojih posteljah, večinoma, a če se kdaj prikradejo v naše, nič lepšega. To pomeni, da nas imajo in si želijo naše bližine. Verejetno si vleiko otrok želi take bližine, a ne upajo k staršem, ker jih vedno znova odslovijo iz svoje postelje. A se ti zamislijo, kako je njim, ko nekoga potrebujejo in si ga zaželijo, pa ni odziva ampak odklanjanje? E, tega se premalo zavedajo nekateri starši.

Schnugg  

kuha že od: 18.3.2010

Št. objav: 53

Objavljeno 19.3.2013 ob 20:06

Se kar moram se oglasat na tej temi, mi ne date miru.

Me veseli, da je krenila tema v to smer.

Glej, mene je pri prvem otroku vprasala zdravnica kjer otrok spi. In sem bila kar malo sokirana nad tem vprasanjem in od hudega povedala po pravici. Pri nama oz. v posleljici tik ob meni. Nisem vedela kaksen odziv me bo cakal, ker vse veste, da je to navadno delezno kritike. Pa me pogleda in pravi, da je to dobro, zelo dobro. Da je to za majhne otroke zelo pomembno, da te slisijo dihat.

Druga stvar, ki sem jo hotela omenit pa je, da so nekega zelo priznanega pediatra in otroskega psihologa sprasevali na to temo in potem kako pac starsi, ki pac hocejo imet nekaj intime, postelja pa zasedena. In je rekel samo, da naj starsi koncno uporabijo nekaj domislije. Je se toliko drugih prostorov.

:)

Tako, da kar lepo spite:)

mojezlato  

kuha že od: 10.12.2012

Št. objav: 1039

Objavljeno 19.3.2013 ob 20:26

Mamamia, si me spomnila, ko je brat pred leti razlagal o tem, da njegov sodelavec (in njegova žena, seveda) ne dovolita svojemu otroku niti v spalnico (ko se spi), kaj šele v posteljo. In ta otrok je moral ob vikendih baje iti v dnevno gledat TV, če se je prvi zbudil, ne pa k staršem se cartat. Takrat se mi to ni zdelo tako pomembno, ampak ko zdaj pomislim na to, me kar strese.

Ko sem bila v ZDA pri moji daljni sestrični, ki je ravno takrat imela dojenčka, je ta fant bil obsojen na svojo sobo, ne samo na svojo posteljo. In prav tako ni imel vstopa v spalnico. Po 12ih letih je še vedno zelo čustven/čustveno boječ/rahločuten fant. Povezava? Mogoče, mogoče pa je samo v genih :)

Mislim, da je povezanost in cartanje z otroci bolj pomembna kot spalnica rezervirana samo za starše.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15355

Objavljeno 19.3.2013 ob 20:27

Hehe, ubogi straši brez domišljije ...

mojezlato  

kuha že od: 10.12.2012

Št. objav: 1039

Objavljeno 19.3.2013 ob 21:44

Res so ubogi starši, ki se ne morejo premaknit s postelje, ko rabijo malo intime :)

Schnugg, hvala za tvoj komentar, si me nasmejala.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 21224

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
Kaj danes za zajtrkŠpelais
MOJ vrtjohana
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti